Vas Dob je skoraj 800 let staro naselje v občini Domžale, ki se razteza ob magistralni cesti Ljubljana-Celje-Maribor, 16 kilometrov vzhodno od Ljubljane. Tako stara vas, ki je preživela Rimljane in Turke ter seveda obe vojni, ima tudi staro in bogato šolsko tradicijo. Današnja šolska stavba stoji na samem začetku vasi na koncu polja med Virom in Dobom. Toda ta stavba je novejša, saj je šolska tradicija v Dobu precej starejša. Njena zgodovina sega v leto 1787.
Prva šola v Dobu je bila enorazrednica (1787), in sicer je pouk potekal v starem župnišču, kjer je poučeval cerkovnik ali kaplan. Že čez tri leta pa je ljubljanski stolni kapitel predlagal, naj v šolo v Dobu sprejmejo v službo učitelja. Starši so otroke potrebovali doma in tako je dobski dekan sporočil škofiji, da so šole v Dobu, Krašnji in Moravčah prenehale delati. Pouk je zastal tudi v 1805. letu zaradi vojne s Francozi. Tudi v naslednjem šolskem letu še ni bilo redne šole, cerkovnik je v Dobu poučeval le nekaj otrok.
Po prihodu Francozov se je leta 1809 pouk spet pričel, tokrat v slovenščini. Valentin Vodnik omenja, da je imel Dob enorazrednico, kjer je učil učitelj Jurij Pengov. Tega leta je staro župnišče podarilo stavbo šoli, Francozom pa je zaradi neprestanih vojn zmanjkovalo denarja za šolstvo in mnogo šol je tedaj prenehalo z delom. Tako se je redni pouk spet začel spomladi 1815. leta.
Do leta 1882, ko je bila nasproti cerkve zgrajena “stara” šola, je potekal pouk v več hišah (pri Cesarju in pozneje pri Fajfarju). V novem šolskem poslopju je bila ena učilnica in stanovanje za učitelja. Imeli so tudi “zlato knjigo”, ki je bila do leta 1862 pisana v nemščini, nato pa v slovenščini.
Leta 1874 so tudi v Dobu (poleg Mengša, Domžal in Trzina) po odloku trgovskega ministrstva vpeljali strokovno šolo za pletenje kit iz slame, a je že naslednje leto prenehala delovati.
Šolstvu predani učitelj Lovro Letnar je v šolo vpeljal tudi ročna dela, pisal kroniko v slovenščini in šoli priskrbel zastavo. Prosil je tudi za nadzidavo šolske stavbe, a so se komisiji zdeli temelji prešibki. Leta 1884 je dobil ugodno rešeno prošnjo za dvorazrednico, vendar je bil drug oddelek vpeljan šele čez tri leta, ko so iz učiteljevega stanovanja uredili dodatno učilnico. Tudi predvidena adaptacija oz. širitev nista bili nikoli uresničena, ker so se Dobljani zbali stroškov. Že leta 1900 je šolo obiskovalo nad 200 učencev, a je bil tretji oddelek odprt šele 1919. leta, štirirazrednica pa šele 1924. V začetku 20. stoletja se je šolski okoliš skrčil, saj so leta 1892 ustanovili šolo pri Sv.Trojici, 1908. pa še šolo v Krtini. Toda prostorski problemi s tem še niso bili rešeni in učenci so spet gostovali po hišah, tokrat v Marcijanovi delavnici.
Za novo šolsko poslopje se je 1933 leta najbolj zavzel novi predsednik sveta Ivo Detela, ki je imel kot takratni dobski župan tudi velik vpliv v vasi, in takratni šolski upravljitev Jurij Majer. Šolo so slovesno odprli leta 1936. V enonadstropni stavbi je bilo šest učilnic, zbornica in pisarna ter prostorna avla v pritličju. Ob začetku 2. svetovne vojne je pouk slovenščine prenehal, do 1943., ko je bila šola požgana, pa je pouk potekal samo v nemščini. Po vojni je bila šola obnovljena, dozidali pa so še stanovanje za učitelje in pisarne. Od leta 1958 je v Dobu popolna osemletna šola.
Leta 1977. je potekala adaptacija starega dela stavbe, dozidan pa je bil še prizidek s šestimi učilnicami, kuhinjo, jedilnico in telovadnico. Drugi del prizidka je bil dograjen leta 1988, in sicer je šola pridobila pet novih učilnic s knjižnico in sodobno opremo.
